Kako reči ne brez občutka krivde

Zakaj je tako težko reči ne?

Sodelavka te prosi, da jo nadomeščaš v izmeni. Prijatelj želi pomoč pri selitvi ravno na edini prosti vikend v mesecu. Sorodnik te prosi za uslugo, za katero nimaš časa. »Seveda, ni problema« ti uide, preden utegneš pomisliti, potem pa ves teden doživljaš preobremenjenost in tiho zagrenjenost.

Mnogim je ne ena najtežjih besed. Lahko se zdi nevljudno, sebično ali neprijazno, zlasti če je bilo v vzgoji vedno na prvem mestu, da imajo prednost drugi, ali če te skrbi, da te bodo ljudje imeli manj radi. Zato da pride kar samodejno, cena pa se pokaže pozneje: utrujenost, zagrenjenost in manj časa za stvari in ljudi, ki so ti najpomembnejši.

Kaj v resnici pomeni asertivnost?

Ko te kdo prosi za nekaj, česar ne želiš dati, se lahko v grobem odzoveš na tri načine.

• Pasivno: pristaneš in svoje mnenje zadržiš zase. »Dobro, prav.« V trenutku se izogneš sporu, pogosto pa se nabira zamera.
• Agresivno: svoje potrebe braniš tako, da drugo osebo potisneš dol. »Resno? Nisem tu zato, da delam namesto tebe.« Dobiš svoj ne, a na račun odnosa.
• Asertivno: jasno in mirno poveš, kaj misliš in kaj potrebuješ, ob tem pa spoštuješ drugo osebo. »Vidim, da si v stiski, ampak tokrat izmene ne morem prevzeti.«

Pri asertivnosti ne gre za to, da vedno dosežeš svoje. Gre za to, da iskreno poveš, kje stojiš, da lahko oba izhajata iz resnične situacije, ne iz da, ki ga ne misliš resno.

Od kod prihaja krivda?

Krivda navadno izvira bolj iz misli o tem, kaj bi ne pomenil, kot iz samega ne. Tu sta še posebej pogosti dve miselni pasti.

Branje misli predpostavlja, da veš, kaj si bo mislila druga oseba: »Mislila bo, da mislim samo nase.« »Pobesnel bo.« Ljudje so pogosto bolj razumevajoči, kot napovedujemo, in ko niso, ti tudi to pove nekaj koristnega.

Misli »moram« postavljajo pravila, ki ne puščajo prostora za tvoje potrebe: »Vedno moram pomagati, ko me kdo prosi.« »Dober prijatelj nikoli ne reče ne.« Taka pravila zvenijo prijazno, a če jih nikoli ne smeš prekršiti, na koncu rečeš da vsemu.

Pomaga lahko vprašanje dvojnih meril: če bližnja oseba zavrne prošnjo, ker je izčrpana, se ti to zdi sebično? Večini ljudi ne. Zdi se jim pošteno. Vaja Dvojna merila ti pomaga ta pravičnejši pogled uporabiti zase.

Kako rečem ne jasno in prijazno?

Jasen, prijazen ne ima navadno tri dele:

1. Pokaži, da prošnjo razumeš. »Vem, da vam v soboto manjka ljudi.«
2. Povej svoj odgovor, preprosto. »Tokrat ne morem.«
3. Ponudi nekaj, samo če želiš. »V nedeljo dopoldne lahko pomagam dve uri, če to kaj pomaga.«

Nekaj stvari olajša:

• Naj bo kratko. Dolga razlaga ni potrebna. Več razlogov ko navedeš, več je stvari, o katerih se je mogoče prepirati.
• Govori v prvi osebi. »Ta teden ne morem prevzeti več« je lažje slišati kot »Vedno prosiš mene«.
• Ne opravičuj se pretirano. En »oprosti« je vljuden. Pet jih zveni, kot da je bilo nekaj narobe.
• Če potrebuješ, si vzemi čas. »Naj preverim in ti jutri sporočim« ti da prostor za odločitev, namesto da samodejno rečeš da.

Kako je to videti v praksi?

Tu je izmišljen primer. Vodja te prosi, da prevzameš nov projekt, ko že večino večerov delaš dlje.

• Kaj navadno rečem: »Seveda, bo že nekako šlo.«
• Česa me je strah, če rečem ne: »Mislila bo, da mi ni mar za delo.«
• Kaj želim povedati: »Pri tem želim pomagati. Trenutno večino večerov delam dlje, da dohajam poročila. Če prevzamem še to, katero poročilo naj počaka?«

To sporočilo je asertivno. Ne zavrne naravnost, nikogar ne krivi in na mizo položi resnično izbiro. Vaja Asertivno sporočilo ti pomaga tako sporočilo načrtovati, preden ga izrečeš ali pošlješ: o čem se želiš oglasiti, kako se počutiš, kaj potrebuješ in ena jasna prošnja, vse sestavljeno v prvi osebi.

Kaj, če se odzovejo slabo?

Včasih se bodo. Nekateri so navajeni slišati da in se prvih nekajkrat, ko slišijo ne, upirajo. Pomaga nekaj stvari:

• Mirno ponovi. »Razumem, pa vseeno v soboto ne morem.« Ni ti treba vsakič najti novega argumenta.
• Priznaj njihove občutke, odgovor pa naj ostane. »Vidim, da te to spravlja v težak položaj.«
• Spomni se, da neprijetnost ni isto kot škoda. Nekaj minut nerodnosti je običajen del tega, da rečeš ne. Navadno mine hitreje kot zamera.

Če se nekdo na razumen ne odzove z grožnjami, žalitvami ali ustrahovanjem, to ni težava komunikacije, ki bi jo popravile boljše besede. Prosim, pogovori se z nekom, ki mu zaupaš, ali poglej Poišči pomoč.

Kako postanem v tem boljši?

Kot vsaka veščina postane tudi asertivnost z vajo lažja. Začni tam, kjer ne gre za veliko: natakarju povej, da je prinesel napačno jed, povej, da ti je ljubši drug film, zavrni dodatno nalogo, za katero res nimaš časa. Vsakič opazi, kaj je bilo napovedano in kaj se je zares zgodilo. Večina ljudi ugotovi, da je razlika večja, kot so pričakovali.

Sčasoma da, ki ga izrečeš, začne pomeniti več, ker ljudje vedo, da je pravi.

Kdaj naj se s kom pogovorim?

Če ti je skoraj v vsaki situaciji zelo težko reči ne, če je krivda zaradi lastnih potreb stalna ali če te večino časa spremljata potrtost ali občutek ničvrednosti, se prosim pogovori s svojim zdravnikom ali s strokovnjakom za duševno zdravje. Če si zdaj v nevarnosti, pokliči lokalno številko za klic v sili.