Je sočutje do sebe le prizanašanje sebi?

Kaj je sočutje do sebe?

Predstavljaj si, da ti dobra prijateljica pove, da je v službi ravnokar zamočila: zamudila je rok in vodja je bil nejevoljen. Verjetno ji rečeš nekaj takega: »Res neprijetno. Veliko imaš na glavi. Kaj moraš narediti, da to popraviš?« Tvoje besede so verjetno prijazne in iskrene.

Zdaj si predstavljaj, da se je isto zgodilo tebi. Pri mnogih glas v glavi zveni čisto drugače: »Tipično. Vedno isto. Brezupno je s tabo.«

Pri sočutju do sebe gre za to, da to razliko zapreš. Psihologinja Kristin Neff, ki ga preučuje že vrsto let, opisuje tri dele:

• Opaziti, da boli, brez odrivanja občutka in brez utapljanja v njem.
• Spomniti se, da se to dogaja vsem. Napake in težki časi so del človeškosti, ne dokaz, da je prav s tabo nekaj posebej narobe.
• Odzvati se prijazno, govoriti s sabo tako, kot govoriš z nekom, ki ti je pri srcu.

Ali si s tem ne spregledam vsega?

To je skrb, ki jo ima večina ljudi, in je upravičeno vprašanje. Če si začnem prizanašati, ali bo trud potem izginil?

Raziskave kažejo v nasprotno smer. V eni seriji študij so bili ljudje, ki so jih spodbudili, naj o napaki razmišljajo s sočutjem do sebe, bolj motivirani, da napako popravijo in naslednjič naredijo bolje, kot ljudje, ki so jih le spodbudili, naj se počutijo dobro. Druge študije so pokazale, da ljudje z več sočutja do sebe navadno prevzamejo odgovornost za napake, hkrati pa jih te manj preplavijo.

Ko pomisliš, je to smiselno. Oster notranji glas naredi napake neznosne, zato je mamljivo, da jih ne pogledaš. Prijaznejši glas ustvari dovolj varnosti, da iskreno pogledaš, kaj je šlo narobe.

Sočutje do sebe se razlikuje tudi od samopomilovanja. Samopomilovanje svet navadno skrči na »revše jaz«. Sočutje do sebe ga razširi: »To je težko in veliko ljudi gre skozi težke stvari.«

Zakaj je moj notranji kritik tako glasen?

Pri mnogih je notranji kritik nastal kot način, da jih varuje: delaj več, da ne bo graje, ne delaj napak, da te nihče ne zavrne. Pristopi, osredotočeni na sočutje, nakazujejo, da te kritik pogosto poskuša zaščititi, a na način, zaradi katerega se počutiš ogroženo in majhno.

Kritik tudi rad govori v miselnih pasteh. Etiketiranje eno napako spremeni v sodbo o tem, kdo si: »Sem zguba.« Misli »moram« postavljajo pravila, ki se jih ne bi mogel držati nihče: »To bi mi moralo biti jasno.«

Kritika se ti ni treba znebiti. Cilj je, da ni več edini glas, ki ga slišiš.

Kako vzamem premor sočutja do sebe?

Premor sočutja do sebe je kratek postanek za težak trenutek. Vzame nekaj minut in najbolje deluje, če ga narediš blizu trenutka, ki je bolel.

1. Zapiši, kaj je zdaj težko. »Zjutraj mi je ob sinu počil film.«
2. Oceni, kako zelo boli, od 0 do 10.
3. Občutek prijazno poimenuj. »To je krivda in boli.«
4. Spomni se, da se to dogaja tudi drugim. »Veliko staršev kdaj izgubi potrpljenje.«
5. Zapiši, kaj bi od tebe slišala bližnja oseba. »Utrujenost in naglica sta naredili svoje. Zvečer se lahko opravičiš in začneš znova.«
6. Znova oceni, kako zelo boli.

Vaja Premor sočutja do sebe te vodi skozi te korake.

Kako odgovorim notranjemu kritiku?

Ko je kritik glasen, lahko pomaga, če z njim napišeš kratko izmenjavo, kot pogovor.

• Kritik: »Poročilo ni bilo poslano. Pri tebi je vedno kaos.«
• Pred čim me poskuša zaščititi: »Pred slabim vtisom v službi. Pred izgubo službe.«
• Prijazen, iskren glas: »V res napornem tednu je eno poročilo ušlo. Zdaj ga lahko pošlješ s kratkim opravičilom. To še ne pomeni, da je pri tebi vedno kaos.«
• Kritik: »Ampak ljudje bodo opazili.«
• Prijazen glas: »Morda. Opazili bodo tudi, da je bilo hitro urejeno.«

Opazi, da se prijazen glas ne pretvarja, da se ni nič zgodilo. Do napake je iskren in praktičen glede tega, kaj narediti naprej. Vaja Notranji kritik in prijazen glas te vodi skozi ta pogovor.

Kaj je sočutno pismo?

Pri samokritiki, ki sega globlje, na primer pri starem občutku, da nisi dovolj, nekaterim pomaga, če napišejo pismo sebi. Predstavljaš si nekoga, ki ti želi dobro, resničnega ali izmišljenega, in pismo napišeš z njegovega zornega kota: kaj razume o tem, skozi kar greš, kaj bi želel, da veš, in kaj ti želi.

Na začetku se lahko zdi nenavadno. To je normalno. Mnogi ugotovijo, da je besedam lažje verjeti, ko so zapisane in prebrane nekaj dni pozneje. Vaja Sočutno pismo te vodi skozi to.

Kaj, če je prijaznost do sebe neprijetna?

Za nekatere, zlasti za tiste, ki so bili dolgo zelo samokritični, je prijaznost do sebe na začetku lahko tuja, nezaslužena ali celo vznemirljiva. To je pogosto in ne pomeni, da delaš narobe.

Začni po malem. Dovolj je en sam prijazen stavek, izrečen z običajnim glasom. »Težko je in trudim se, kolikor zmorem« je pravi začetek.

Kdaj naj se s kom pogovorim?

Če je samokritika stalna, če se pogosto počutiš ničvredno ali brez upanja ali če imaš misli, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, se prosim pogovori s svojim zdravnikom ali s strokovnjakom za duševno zdravje. Če si zdaj v nevarnosti, pokliči lokalno številko za klic v sili.